Gasilstvo je tesno povezano s kraji in prebivalci, ki so v danem času za očuvanje svojega premoženja ustanavljali gasilske požarne brambe. Tudi v takratni naselbini Vič in Glince, ki se je razvila na jugozahodnem delu Ljubljane in je najstarejši del predmestja Ljubljane, – iz mesta skozi Vič še danes vodi najvažnejša ljubljanska prometna žila, Tržaška cesta, ki je zgrajena na temelju rimske ceste – kjer so bili prebivalci predvsem trdni kmetje, ki so vse do dograditve južne železnice živeli od prevozništva raznega blaga iz Ljubljane v Trst in nazaj, so se že davnega leta 1872 odločili, da ustanovijo svojo gasilsko obrambo.
Vič je po zabeležkah postal samostojna občina leta 1825. Prvi župan je bil WOHLMUT, (p.d. Pemc-cov) gostilničar na Glincah. Sledil mu je ANDREJ SCHREY (lastnik parnega mlina pri današnji tovarni “Tovil”), BOŠTJAN SELAN (p.d. Mežnar-jev), kjer je bila mežnarija za cerkev na Rožniku, od katerega je prevzel županovanje ANDREJ KNEZ (p.d. Kovač-čev), prvi narodno zavedni župan, ki je leta 1868 sopodpisal oklic za vižmarski slovenski tabor.
Dokaj nagel razvoj občine Vič in s tem povezana tudi večja nevarnost požarov je vodila župana ANDREJA KNEZA, da je skupaj z opekarnarjem na Vrhovcih TOMAŽEM LOČNIKARJEM, GAŠPERJEM ŠUŠTEŠIČEM in ERNESTOM LANGOM, posestnikoma na Viču, ustanovil 22. novembra 1872. leta, PROSTOVOLJNO POŽARNO BRAMBO VIČ – GLINCE, kot tretje gasilsko društvo v takratni deželi Kranjski in sprejel v gasilske vrste 20 članov, pri čemer ni bila pomembna njihova verska, politična ali narodna pripadnost. Izvoljen je bil tudi za prvega načelnika.
Že naslednje leto so zgradili gasilski hram in kupili ročno dvokolesno snemalno brizgalno in ostalo gasilno opremo. Mlada požarna bramba je imela težko nalogo že 23. aprila 1877. leta, ko je požar na Viču zajel 12 hiš, 22 gospodarskih poslopij, 12 kozolcev in mnogo manjših zgradb.
Do konca devetnajstega stoletja je za viško-glinške gasilce značilna močna povezanost obeh naselbin. Vse prireditve so se dogajale na Glincah, čeprav so bile ozemeljsko gledano dosti manjše od Viča, vendar so imele zelo gospodarne in napredne kmete, trgovce, tovarnarje in gostilničarje. To se ni odražalo samo na gasilskem, ampak tudi na gospodarskem, kulturnem in športnem področju. Biti član gasilske brambe je bila velika čast za posameznika, saj so bili pogoji za včlanitev dokaj strogi in obvezujoči. Iz zapisnikov sej zasledimo, da so zaradi neudeležbe na vajah, nedelavnosti, obrekovanja in nedostojnega obnašanja kaznovali člane večinoma z izključitvijo.
Zelo pomembna je bila tudi skrb za obolele člane društva. Z ustanovitvijo bolniške blagajne 1898. leta je bila zagotovljena denarna podpora članom, ki so zboleli ali se poškodovali. Organizirana je bila na osnovi samopomoči, tako da je moral vsak društvenik mesečno vplačati določen znesek posebej za to imenovanemu bolniškemu blagajniku.
Novo stoletje so proslavili s slavnostno blagoslovitvijo povečanega gasilskega hrama, nabavo nove štirikolne brizgalne in se 7. in 8. decembra 1903. leta soočili s “silno močjo podivjanih voda, ki je kruto gospodarila po viško – glinški občini, preplavila okrajno in državno cesto, vdrla v hiše, shrambe, kleti in hleve, zelo velika nevarnost je bila ne le za imetje, temveč tudi semtertja za življenje ljudi in živali.”
Zadnje gasilsko slavje na Viču pod Avstro – Ogrsko je imelo društvo 28. junija 1914 ob priliki proslave 40-letnice društva od sprejetja statuta, ki ga je združila z zborovanjem Slovenske deželne gasilske zveze za Kranjsko in župnim zletom ljubljanske gasilske župe. Slavje je bilo ravno na dan, ko so padli usodni streli v Sarajevu in ko je bil ubit prestolonaslednik Franc Ferdinand, kar je bil neposreden povod za I. svetovno vojno.
Društvo je prenehalo z delom. V dom so prišli vojaki, ki so večinoma opreme poškodovali ali uničili. Od 39 delavnih članov je bilo takoj moboliziranih 11 članov, kasneje pa še 15 članov sposobnih za vojaško službo.
Skupna država SHS, ki je bila ustanovljena 1918. leta je prinesla tudi v gasilske vrste vrsto sprememb. Člani društva so tako sprejeli enotna gasilska pravila Jugoslovanske gasilske zveze, Ljubljana, ki so opredeljevala organizacijo gasilcev, njihovo osebno opremo in opremo društev.
S proslavo 50-letnice društva 8. julija 1923 so bili postavljeni trdni temelji požarne obrambe na Viču in Glincah. Kljub začetnim težavam so z velikim trudom vodilnih članov društva in ob podpori krajanov ter podpornih članov – ti so s svojimi prispevki pomagali pri nakupu gasilskega orodja in opreme – ohranili enotnost in udarno moč društva. Skrbeli pa so tudi, da se je organizacija ubranila pretiranih političnih pritiskov – ki sicer v društvu niso bili dovoljeni, so pa obstajali – in uspešno prebrodila organizacijske spremembe gasilstva v pred in povojnem obdobju. Gasilce je na tej težavni poti vodila predvsem njihovo humano poslanstvo, pomagati ljudem v nesreči. Načelnik Ivan Gašperin se je kasneje večkrat spominjal, koliko težav je imel, ker v društvo ni maral raznih strankarskih prepirljivcev, nasilnežev, pijancev in drugih, ki bi jim delali sramoto in težave.
Nagel razvoj gasilske opreme in tehnike, vedno večje vključevanje krajanov v gasilske vrste je pogojevalo članom društva, da si zgradijo nov gasilski dom, saj gasilski hram, že dolgo let ni več zadoščal potrebam društva. Lahko zapišemo, da ni minil niti eden občni zbor, da ne bi govorili o gradnji novega doma že od 1898. leta, ko so prvič razpravljali o gradnji novega doma.
Skozi vsa ta leta se je pojavljalo vrsto problemov okrog dodelitve zemljišča, ki je bila v pristojnosti občine, neenotnost v gasilskih vrstah, kje naj dom stoji, – na Viču, Glincah oz. Rožni Dolini – velikost doma in predvsem pridobivanje finančnih sredstev. Šele predlog načelnika Ivana Gašperina, ki je na občnem zboru 23. februarja 1930 predlagal, da stari gasilski hram porušijo in na tem zemljišču zgradijo novega, je bil odločilen za takojšen začetek gradnje. Za načrt so zaprosili arhitekta Jožeta Plečnika, ki se je po ogledu lokacije “zelo razveselil, rekoč, da je to lep in krasen prostor, ter da bo to en lep kraj predmestja.”
Dom je bil zgrajen in vseljiv v letu dni, kar je bil pravi podvig za tiste čase. Slavnostna blagoslovitev novega doma je bila ob priliki 60-letnice društva 9. julija 1932. Kronist je zapisal, “da so številni gostje, gasilci in občani, po ogledu doma složno ugotovili, da ima Vič najmodernejši in največji gasilski dom v Dravski banovini.”
Kljub finančnim težavam – odplačevati so morali še dolg za gasilski dom – so 1935. leta kupili novo prenosno motorno brizgalno Rosenbauer, ki je imela kapaciteto 600 l-min, Blagoslovili so jo 5. julija 1936. leta pod pokrovitejstvom župana mesta Ljubljane dr. Jura Adlešiča. To leto so občino Vič priključili k mestu Ljubljana, zato je prišlo tudi do spremembe naslova društva v “PROSTOVOLJNA GASILSKA ČETA LJUBLJANA – VIČ“.
Večletna želja viških gasilcev, da bi kupili gasilski avtomobil, se jim je uresničila za proslavo 65-letnice obstoja društva, ki je bila 4. julija 1937. leta.
Dnevnik “JUTRO” je 5.7.1937 objavil med ostalim: “Na Viču so v nedeljo 4. julija doživeli v zvezi s 65-letnico obstanka domače gasilske čete pomembno, veličastno slavje, ki je vnovič izpričalo, da v najširših plasteh našega naroda še zmerom ne manjka pravega, plemenitega ognja za človekoljubno in nacionalno delo… Tako so svojo 65-letnico združili z nabavo novega orodnega avtomobila, ki spada brez dvoma med najmodernejše, najlepše vozove te vrste, kar jih ima gasilska družina v državi v obratu. Novi gasilski avto je popolnoma zaprt. V njem ima prostora 18 do 20 mož…. Za prostorom za moštvo so posebni prostori za 800 m cevi, za motorno brizgalno ter razne gasilske potrebščine. Streha pa bo nosila raztezalno lestev 12 metrov visoko.”
Pravi ognjeni krst novega avtomobila so imeli viški gasilci 20. junija 1938, ko je izbruhnuil velik požar v Združenih opekarnah na Vrhovcih. Požar je bil tako silovit in obsežen, da ga je osem gasilskih enot komaj pogasilo šele naslednji dan proti večeru. Bližnji potok Gradaščica, iz katerega so gasilci črpali vodo z motornimi črpalkami, so tako izpraznili, da ni bilo več vode, ker je bil dotok premajhen. Viški gasilci so sodelovali pri požaru s 40 možmi in razvili 500 m cevi.
Bližajoča nevarnost vojne je bila odločilna, da so 1940. leta kupili prikolico za gasilski avto-navijak za cevi, odprli “sobo za nočno gasilsko službo in pripravljenost” in 1941. leta še eno motorno črpalko ILO.
Med drugo svetovno vojno je dom zasedla italijanska in kasneje nemška vojska. Delo v društvu je zamrlo do 18. avgusta 1945, ko so imeli prvi povojni občni zbor, vendar so bili še vedno zelo omejeni s svojim delovanjem, ker so dom uporabljale partizanske enote še do pomladi 1947. leta.
To leto je društvo proslavljajko 75-letnico svojega obstoja. Proslava je bila po obsegu, številu udeleženih gasilcev (preko 1000) in drugih obiskovalcev prava manifestacija gasilstva na Viču. Povojno obdobje je dalo tej prireditvi še dodaten pomen, saj je bila ljudska oblast naklonjena tovrstnim množičnim prireditvam.
Delo v društvu je potekalo v naslednjih letih v skladu z novim Zakonom o prostovoljnih gasilskih društvih, ki je bil sprejet 1948. leta. Društvo se je vključilo v Okrajno gasilsko zvezo in kasneje z upravno razdelitvijo Ljubljane v Mestno gasilsko zvezo leta 1949
Proslavo 80-letnice obstoja društva 1952. leta so obeležili z razstavo gasilskega orodja in opreme v gasilskem domu, svečano akademijo, prevzemom gasilskega prapora, veliko parado in vajo na osnovno šolo Vič.
Društvo se je v naslednjih letih soočalo z novim velikim problemom, kako kupiti nov gasilski avto, ker se za stari avto ni dobilo več rezervnih delov in je bil nezanesljiv v slučaju akcije. Večletna želja se jim je izpolnila 1963. leta, ko so ob proslavili 90-letnice obstoja društva prevzeli nov avto TAM-2000.
Za 100-letnico društva, ki je bila 1972. leta lahko zapišemo, da je bila proslava celotnega Viča. Na osrednji proslavi 28. maja se je zbralo pred gasilskim domom preko 1000 gasilcev in krajanov, ki so prisotvovali veliki paradi gasilskih enot in prevzemu novega kombiniranega gasilskega avtomobila TAM-5500, otvoritvi zgodovinske sobe v gasilskem domu in izzidu prve kronike viškega gasilskega društva: “Sto let gasilskega društva Ljubljana – Vič“. Viški gasilci so s to proslavo simbolično zaključili sto letno obdobje in ostali društvo, ki je dobilo pomembno mesto ne le na Viču, ampak tudi v mestu Ljubljana. Iz društva so izšli pomembni možje, ki so bili pomembni organizatorji in soustvarjalci razvojnih sprememb gasilstva v republiki Sloveniji in Jugoslaviji.
Začetek drugega stoletja delovanja društva je bilo prav tako delavno. V gasilskem domu so napeljali centralno ogrevanje (1973), asfaltirali dvorišče doma (1974), kupili mala motorno brizgalno “TOMOS” (1976), zamenjali ostrešje gasilskega doma in obnovili fasado (1977) in 1982. leta slavnostno proslavili 110-letnico društva s prevzemom kombibusa TAM-75A.
V želji, da bi se društvo čimbolj tehnično opremilo, so 1988. leta kupili terensko gasilsko vozilo LADA-NIVA 1600 in 1989. leta avtomobilsko prikolico, ki je opremljena za gašenje gozdnih požarov.
Leto 1990 je veljalo za leto sprememb. Nove politične spremembe, decemberski plebiscit, ki je izrazil voljo državljanov po osamosvojitvi Slovenije, kateremu je sledila v letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, desetdnevna vojna.
Viški gasilci so od 27. junija do 4. julija imeli v gasilskem domu stalno dežurno ekipo, ki je bila v pripravljenosti z vso gasilsko opremo. V času vojne so pregledali in usposobili zaklonilnike na svojem požarnem okolišu, imeli krajši tečaj praktične uporabe ročnih gasilskih aparatov za krajane Viča in sodelovali pri gašenju sestreljenega helikopterja v Rožni Dolini. Po vojni so oskrbovali enote TO z vodo na Rožniku, ker je bil v času vojne poškodovan rezervar z vodo.
Proslavo 120-letnice društva so 1992. leta obeležili z blagoslovitvijo sv. Florjana na pročelju gasilskega doma, za katerega so darovali gasilci in krajani potrebna finančna sredstva. Osrednja proslava je bila 27. junija in se je pričela z veliko gasilsko vajo, parado gasilskih enot in otvoritvijo prenovljene zgodovinske sobe v gasilskem domu.
1994. leta po sprejetju Zakona o varstvu pred požarom in Zakona o gasiltvu je bila na Florjanovo nedeljo 8. maja slovesnost, ko je društvo prevzelo nov gasilski prapor. Blagoslovitev prapora je bila v farni cerkvi na Viču ob prisotnosti 60 gasilcev.
To leto so se pričele tudi priprave na proslavo 125-letnice obstoja društva. V jesenskih mesecih z adaptacijo podstrehe gasilskega doma, prenovo enosobnega stanovanja in preko 100 m2 prostora za zgodovinsko zbirko gasilskega društva, pregledoval se je zgodovinskih arhiv in pričelo se je zbiranje gradiva za knjigo o zgodovini viških gasilcev.
V letu 1996 in začetku 1997. leta je bil zgrajen prizidek k domu – garaža za gasilsko orodje in opremo. Kupljen je bil nov avtomobil VW kombi – Synhro, visoktlačna črpalka “Zebra” s prilkolico s potrebno dodatno opremo, izdana je bila knjiga Franca Severja “Viški gasilci skozi čas”, ki ni samo kronika matičnega društva, ampak zajema tudi zgodovino gasilstva od prvih začetkov, leksikonsko pojasnenih posameznih zgodovinskih dogodkov, osebah in političnih in gospodarskih spremembah v takratnih ekonomsko družbenih razmerah in urejena zgodovinsko zbirko društva.
Proslava 125-letnice društva se je pričela 14. junija, ko je bila velika gasilska vaja na objekt “Vinoceta” in 21. junija, ko je bila osrednja proslava pred gasilskim domom na Viču z veliko parado in prevzemom novega gasilskega avtomobila in visokotlačne črpalke, otvoritvijo nove garaže in zgodovinske zbirke viškig gasilcev.
29. junija 2002 je bila velika proslava v počastitev 130-letnice obstoja društva. Organizirana je bila velika gasilska vaja na poslovni objekt ESTOPARK, Cesta na Brdo 85, na kateri je sodelovalo dvanajst gasilskih enot GZ Ljubljana. Prikazano je bilo notranje in zunanje gašenje, reševanje ljudi iz višin in reševanje ukleščenih potnikov iz vozila. Po vaji je bil zbor gasilskih enot pred gasilskim domom. V spremstvu godbe na pihala je bila parada operativnih gasilcev po Viški cesti do igrišča OŠ Vič, kjer je bila osrednja proslava.
Člani društva pa so imeli veliko željo, da bi nabavili nov gasilski avto, saj je TAM-5500 iz leta 1971 nujno nadomestiti s sodobnejšim vozilom. Vsa razložljiva sredstva, nabirke prostovoljnih prispevkov in dobiček od vsakoletnih veselic so bila namenjena za realizacijo te naloge. S pripravami se je pričelo v letu 2004 in že naslednje leto je bilo kupljeno novo podvozje MAN in izdelana nadgradnja, tako, da ima danes društvo sodobno gasilsko vozilo GVC 16/25, ki je bilo prevzeto na slavnostni proslavi ob priliki 135-letnice obstoja društva.
V zadnjih petih letih, od praznovanja 135-letnice društva v letu 2007, smo v društvu intenzivno delali na usposobljenosti in operativni pripravljenosti za izvajanje javne gasilske službe v Mestni občini Ljubljana. Nabavljena je bila manjkajoča zaščitna in reševalna oprema, gasilci so se udeležili raznovrstnih usposabljanj v organizaciji GZL, MOL, GZS. Njihovo znanje, usposobljenost in opremljenost je bilo najbolj na preizkušnji septembra 2010, ko so Ljubljano in druge kraje zajele obilne padavine, ter poplavile večji del JZ in J dela Ljubljane, se pravi Viča in druge konce. Viški gasilci smo več kot teden dni sodelovali pri črpanju vode iz zalitih objektov, reševali premoženje občanov, dovažali hrano in pijačo potrebnim, sodelovali pri reševanju ujetega človeka v zaliti kleti, kjer je bila možnost utopitve. Naš član, Nino Domjanič, je bil za reševanje človeškega življenja odlikovan z odlikovanjem za hrabrost. »Stoletne« poplave so bile ene najhujših v novejši zgodovini, ravno zaradi števila poplavljenih objektov.
Po poplavah se je pokazala potreba po nabavi nekoliko višjega vozila s štirikolesnim pogonom, ki bi se bilo sposobno soočati z različnimi vremenskimi neprilikami, ki se lahko pojavijo na področju našega posredovanja. Odločili smo se za nakup pick-up vozila VW Amarok z ustrezno nadgradnjo. Vozilo je zasnovano tako, da lahko z izmenljivimi moduli posreduje v manjših tehničnih intervencijah (črpanje vode, odstranjevanje podrtega drevja…) ali kot poveljniško vozilo. Ker je vozilo vozno z B kategorijo, ga bodo naši člani pogosto uporabljali za vožnjo na usposabljanja in sestanke v okviru društva. Vozilo je bilo izdelano v podjetju Mettis v Gornji Radgoni in je bilo prevzeto v okviru praznovanja 140 letnice društva leta 2012. Vozilo omogoča prevoz 5 gasilcev na mesto intervencije.
V jubilejnem letu ima društvo 71 članov, 5 častnih članov in preko 3000 podpornih članov.
Društvo je prejelo sledeča odlikovanja: RED sv. SAVE V. STOPNJE-1937, GASILSKO PRIZNANJE I. STOPNJE -1963, VATROGASNA ZVEZDA I. STOPNJE-1964, ORDEN ZASLUG ZA NAROD SA SREBRNOM ZVEZDOM-1965, GASILSKO PRIZNANJE II. STOPNJE-1965, ODLIKOVANJE ZA POSEBNE ZASLUGE-1971 IN VATROGASNA ZVEZDA II. REDA -1981.
140 let so tako viški gasilci pomagali ljudem, ki so jih poklicali. To so leta z več desettisoči urami trdega dela v društvu in na akcijah. Nikoli niso želeli plačila za to delo, veseli pa so bili besede zahvale. Z delom so premagovali vse težave. Podpirali so jih ljudje, revni in bogati, vseh družbenih slojev in razredov.
Odnos do gasilske zgodovine, veteranov, funkcionarjev in najstarejših članov društva je bil vedno spoštljiv. Vsak posameznik je po svojih močeh in sposobnostih primaknil svoj kamenček v bogat mozaik, ki ga je društvo sestavljalo polnih 140 let.
Hvaležni so jim za vse humane ideje gasilstva. Gasilski dom je postal drugi dom, v katerem so gasilci preživeli velik del svojega življanja in prepričani smo, da jim ni bilo nikoli žal, saj so sledili geslu “V SLUŽBI LJUDSTVA – NA POMOČ !“